Krka sanjava, se poigrava,
tam med bregovi kjer sem doma.
Spotoma boža trave zelene
in ogleduje si modro nebo.
Kdo bi objel še lepše kot krka,
naše to mesto kjer sem doma.
Tam pod gorjanci staro je mest,
vsi stari znanci pridemo tja.
Krka sanjava, se poigrava
tam med bregovi kjer sem doma.
Vrbe košate vabijo svate kličejo,
črički pridite v vas.
Kdo bi objel še lepše kot krka
naše to mesto kjer sem doma.
Tam pod gorjanci staro je mesto,
vsi stari znanci pridemo tja.
V dolini tihi je vasica mala
v večernem mraku vse že mirno spava
le eno okno še odprto je
na njem slonelo žalostno dekle.
Vse že spava samo mesec sveti
tja na oknu otožnemu dekleti
in jo sprašuje zakaj da še ne spi
zakaj tak grenke solze briše si.
Slavček pel je pel je pesem svojo
jaz tajila sem ljubezen mojo
al’ on odšel je odšel je daleč proč
zapel zavriskal je v tiho noč.
Sonce šlo je za goro,
mrak je padel na zemljo,
pesem črička sliši se,
k večernem’ počitku vabi vse.
V mojem srcu je nemir
na jesenski ta večer,
tiho stopim sam čez prag,
grem v moj stari čebelnjak.
Kako lepo mi zašumijo,
kako lepo mi zadišijo,
a v srcu mi spomin
na mlade dni budijo.
Čebelice, čebelice,
saj moje ste prijateljice,
pozabi vas nikdar
ta stari čebelar.
V mojem srcu je nemir
na jesenski ta večer,
čriček pesem je odpel,
a meni spomine čas je vzel.
Kako lepo mi zašumijo
kako lepo mi zadišijo,
a v srcu mi spomin
na mlade dni budijo.
Čebelice, čebelice,
saj moje ste prijateljice,
pozabi vas nikdar
ta stari čebelar.
Besedilo žal še ni dodano. Če ga poznaš, ga dodaj kot komentar in ga bomo objavili!
Kje so že leta začetka ljubezni,
prvega srečanja, stiska dlani,
nežnih občutkov, veselja in sreče,
prvih pogledov, sijoče oči.
Kje so že prvi iskreni poljubi,
skriti kotički, kjer sva se našla,
vriskanje, petje in nežno ihtenje,
topli objemi iz vsega srca.
ZAKON JE SREČNI DAN NAJINE ZVEZE,
PRSTAN ZVESTOBE, KI NIMA MEJA,
JAVNA OBLJUBA PRED NEBOM IN ZEMLJO,
VEČNA LJUBEZEN ZA NAJU OBA.
Kje je že dan, ko potrkal na vrata
prvi otrok je in prvi »zakaj?«,
nama obema povečal je srečo,
zakonski zvezi dodal nov sijaj.
Dolgo že najina traja ljubezen,
vrtnic rdečih vse polno je v njej,
naj le cvetijo na mnoga še leta,
najina sreča naj traja brez mej.
Besedilo žal še ni dodano. Če ga poznaš, ga dodaj kot komentar in ga bomo objavili!
Besedilo žal še ni dodano. Če ga poznaš, ga dodaj kot komentar in ga bom objavil!
Pomladni veter je zavel
preko gozdov, polja,
od sreče sem dekle objel:
moja boš, ljubica!
A božja roka to stori –
vigred čez noč zbeži:
cvetje mlado
se, kot mladosti, poslovi …
Neskončno zaljubljena
sanjarila sva midva,
da sreča se najina
nikoli ne konča.
Morda se še srečava
na obzorju tega sveta,
kjer večna ljubezen le
svoj pravi dom ima.
Jesenski veter zdaj podi
listje čez stari hram
in sneg zametel je poti,
spet na večer bom sam …
Me drobna lučka spomnila
najinih bo želja –
biti skupaj,
ko sva še mlada bila …
Loading ...